Novoletna prireditev Osnovne šole Trzin
Dovršeno, čustveno, nepozabno…!
Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli, in cimbale pele, plesále lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesáti ni dolgo nje volja bila.
Urško, ko ob njej parkira, kar potrese od nemira. Hrup pa utihne, luč se utrne in iz silhuete črne vstane tip, visok, koščen, lep kot kakšen maneken. Ko pa še čelado sname, zdi se, da je iz reklame. Urška srepo bulji vanj, kot bi bil pred njo ekran, tip pa reče: “Živjo mala, a bi malo zaplesala?” In, ker godba kar molči, tipček jezno zakriči: ”Kva je, bend, a bo že kej?! Eno hitro zaigrej! “
Bend pa kakor nor zašpila,
da so v ognju vsa glasbila.
Saksofoni zažarijo,
iskre od činel letijo
in dim se vije iz kitar,
da se zdi, da je požar.
ko se lepi par teles,
zapodi v divji ples. Urška se v ekstazi meče,
da si skoraj zlomi pleče,
tip pa tudi ni od muh,
krepek je, čeprav je suh,
in obvlada rokenrol,
Urško dol gor naokol
suče, bog ga nima rad,
kot najboljši akrobat. In ker ve, da tip je pravi,
Urška nikdar se ne ustavi,
vse dokler ne pride ura,
ko je končno konec žura.
Tákrat reče Urška zala:
”Strašno dobro sva plesala,
skoraj več ne čutim nog,
daj zapelji me en krog.”
