Pomično ali kljunasto merilo je pri nas v žargonu dobilo ime šubler iz nemškega izraza Schublehre ali Schiblehre. Je osnovno merilo ključavničarjev, orodjarjev, tehnikov in strojnih inženirjev. To so stroke, kjer je osnovna merska enota milimeter. Pri gradbenikih je osnovna mera centimeter in je zato njihovo merilo tračni meter ali pašet. Z univerzalnim pomičnim merilom merimo zunanje mere (dimenzije čepa), notranje mere (dimenzije luknje) in globine lukenj. Največkrat so ta merila izdelana za meritve do 150 mm dolžine z natančnostjo merjenja do 0,1 mm pri desetiškem noniju ali pa do 0,02 mm pri petdesetiškem noniju. Tako merilo, izdelano v tovarni MEBA Zagreb, je tudi predstavljeno.
Šublerjev po navadi ni bilo pri hišah in tako sem se z njim prvič srečal pri delavniški praksi v prvem letniku TŠSS leta 1965 v Ljubljani. Prve tedne prakse smo preživeli v Ročni obdelovalnici kovin pri učitelju praktičnega pouka tov. Centrihu. Primeži, kotniki, šestila, razne pile in seveda pomično merilo so bila prva orodja, s katerimi smo izdelovali lok žage za kovine. Še danes ga imam doma, saj smo ga po koncu prakse v prvem letniku lahko odkupili. To je bilo tudi prvo orodje, ki sem ga prinesel k hiši.
Oče, krojač po poklicu, ni imel skoraj nobenega orodja. V njegovi delavnici je bilo pod mizo spravljeno kladivo, klešče, ki so zijale navzkriž, ščepec, šraufencigar in univerzalni ključ, ki je pripadal priboru za kolo. Kadarkoli se je rabilo kaj drugega, je oče itak k hiši poklical mojstra, električarja, vodovodarja ali zidarja. Veliko jih tako ali tako nismo rabili. Šivalne stroje pa je znal porihtati sam.
Ko sem se v januarju 1972 prvič zaposlil v Kovinoplastiki Lož, je bila po novoletni inventuri na vrsti razprodaja razhodovanega (odpisanega) orodja. Kupil sem si pričujoči šubler. Da je razhodovan je dokazoval odbrušen rob na zgornjem delu merila. Prejšnji uporabnik – najbrž kakšen orodjar, je na zadnjo stran vžgal svojo inicialko A. Razhodovan je bil, ker ima nekaj zračnosti. Za mojo rabo nepomembna pomanjkljivost.
Moj šubler ima petdesetiški nonij in je z njim možno meriti na dve stotinki mm natančno. Skala nonija na drsniku je razdeljena na 10 x 5 = 50 delov, ki skupaj merijo v dolžino 49 mm. Tako lahko na sliki odčitamo mero čepa ali luknje 24,10 mm, saj se s črtico na osnovni skali pokriva črtica 10 na nonij skali drsnika.
Za merjenje globin lukenj služi ozki del drsnika, odčitavanje dimenzije se opravi na osnovni skali.
Na zadnji strani drsnika so vtisnjeni osnovni podatki za standardne metrične navoje od M3 do M20.
- Nenn Ø – imenski premer
- Steig – korak navoja
- Mutter kern – čep, ki gre skozi matico
- Bohrer – sveder za vrtanje luknje pred urezovanjem navoja
Kljub temu da colski sistem v celinski Evropi že dolgo ni v uporabi, ima moj šubler tudi colsko skalo s colskim nonijem, s katerim lahko odčitamo do 1/128 cole natančno. Na sliki merilo kaže mero 7/16 cole.
Kot povsod so tudi pri merilih prišli novi časi. Novejši šublerji imajo vgrajene digitalne prikazovalnike izmerjene dimenzije do stotinke milimetra natančno in z noniji si nihče več ne napreza možganov in muči oči. Izjema smo klasični strojniki moje sorte.
Ob začetku gradnje hiše v letu 1978 sem pričel kupovati vsakovrstno orodje. Prvo bormašinco in fleksarco sem šel kupit v Trst v trgovino Mario Bevilacqua. Dolga leta je ob vsaki poti na zahod sledil postanek v kakšni tehnični trgovini in nakup raznega ročnega ali električnega ročnega orodja za našo hišo, še večkrat pa po naročilu sodelavcev in znancev. Vsi so gradili ali obnavljali hiše, avti in oprema so se popravljali doma. Bili smo nekakšni tavžentkinstlerji. Razen orodja Unior in električnega ročnega orodja Iskra se je pri nas težko dobilo kaj primernega.
Danes pogosto vzamem v roko kakšno orodje. Vse še deluje. Trenutno imam naročilo vnukov za ploščice iz trdega lesa za otroško igro »Jenga«. Tudi šubler rabim pri tem.
Slovar:
- pašet: lesen zložljiv meter
- šraufencigar: izvijač
- ščepec: kombinirke
- bormašinca: vrtalni stroj
- fleksarca: kotna brusilka
- tavžentkinstlerji: univerzalni mojstri
- TŠSS: Tehnična šola strojne stroke
Besedilo je napisal: Alojz Mazij, Velike Bloke.
Fotografije: Miloš Toni