Loading

Mladi in koronavirus Razmišljanja prostovoljcev Dnevnega centra Skupaj v skupnosti v času epidemije koronavirusa

#StaySafe #StayHome

Tina Rupnik, 22 let, prostovoljka zavoda MISSS

Za začetek lahko izpostavim to, da si nikakor nisem mislila, da bom kdaj živela v času epidemije. Zagotovo so za mnoge izmed nas bile novice o novem virusu tako daleč, da si nismo predstavljali takšnega življenja. Nedvomno se je naš vsak dan obrnil na glavo, in z njimi tudi vsakodnevne rutine. Prevevajo nas različne skrbi, razmišljanja, občutki in dvomi, kar pa je gotovo povsem normalno.

Situacija v kateri smo se znašli mi je vzela veliko vsakodnevnih opravil, zato imam tudi sama več časa za razmislek. Veliko časa namenim razmislekom o prihodnosti. Razmišljam, kaj to pomeni za življenje, ko se bo karantena končala. Ali bo nastopila huda gospodarska kriza? Ali je to le opozorilo pred bolj hudimi naravnimi katastrofami, ki nas čakajo? Ali nam bo država pomagala prebroditi vsaj finančne težave? Poleg tako težkih vprašanj pa se mi zastavljajo še bolj vsakodnevna, praktična vprašanja. Kdaj bom lahko spet videla svoje prijatelje? Ali bom lahko dokončala študijsko leto? Kaj če kdo od nas zboli? Definitivno vem, da v teh razmišljanjih nisem sama in da nas vse skrbi, kaj nas čaka v prihodnosti.

Želim si, da bi epidemija čim prej minila, brez večji posledic. Komaj čakam dneva, ko bom spet lahko šla na kavo v najljubšo kavarno, ali pa šla na sprehod po mestu. Vse to so stvari, ki so se do nedavnega zdele še zelo samoumevne. Zdaj vem, da niso.

Pred karanteno sem veliko časa preživela na fakulteti, če ne pa vsaj za knjigami. Zdaj imamo predavanja in zadolžitve na daljavo, ki so relativno uspešna. Lažje je slediti pedagoškemu procesu, če gre za neko povezanost, kot pa če je vmes večji izpad zadolžitev in kontakta s profesorji. Večina študentov nas je doma, definitivno imamo vsi več časa, ampak to ne pomeni imeti več motivacije. Največji izziv si je ustrezno razporediti študijsko delo, ko nimaš drugih opravkov in imaš hkrati zelo veliko časa. S takšnimi in podobnimi izzivi se soočamo tako študentje kot profesorji, zato se vsi trudimo biti vsaj malo bolj potrpežljivi. Vsekakor pa sem mnenja, da so pred največjo preizkušnjo učitelji in učenci osnovnih šol- predvsem pa njihovi starši. Vsi so postavljeni pred nov način dela, ki je nov in zagotovo tudi zahtevnejši.

Za vzpostavitev neke nove rutine je potreben čas, pa tudi potrpežljivost do sebe in drugih. Kljub vsemu je to za nas stresno in obremenilno, četudi smo samo doma. Ravno zato, ker ni drugih dejavnikov, ki bi usmerjali naš urnik je to posebej naporno. Druge dejavnosti, ki določajo kaj in kdaj in kje, vsaj meni osebno dajo občutek orientacije, s tem pa varnosti.

V času karantene so se moje navade precej spremenile. Prej je moj vsak dan poleg študijskih obveznosti zapolnjevalo tudi študentsko delo, pa druženja s prijatelji in družino. Vsako jutro sem se zbudila z razlogom da »nekam grem«. Nenavadno je biti doma, saj tega niti približno nisem navajena v tolikšni meri.

Na začetku karantene je bilo veliko govora o tem, da končno lahko počnemo vse stvari, za katere prej nismo imeli časa. Res je. Vendar moram reči, da se sčasoma naveličaš dejavnosti, ki jih prej nisi mogel početi (in ravno zato so bile tako dragocene). Zato, da se izogneš dolgčasu jih počneš, s čimer tudi hobiji postanejo opravilo. Največja razlika pa je nedvomno v količini stikov, ki jih (n)imam z drugimi. Kljub vsemu nimam občutka, da sem osamljena. S prijatelji in družino prakticiramo video-klice, ali pa kako drugače komuniciramo. Tudi če se ne vidimo v živo, z njimi čutim povezanost. Hkrati sem precej optimistična in imam občutek, da bo karantene hitro konec, in se bomo spet videli.

Veliko se govori, da je epidemija rezultat našega odnosa do narave in okoljske krize. Tega zares (vsaj trenutno) ne moremo vedeti. Ne glede na to pa sem mnenja, da se bo naše ravnanje z okoljem moralo korenito spremeniti, če želimo ohraniti način življenja kot ga poznamo. Bojim se, da bodo po koncu karantene skrbi povezane z okoljem povsem pozabljene; z naslednjo katastrofo pa se bomo ukvarjali takrat, ko bo prišla. Vendar pa je ravno v tem bistvo- nihče si ne želi, da pride, tako kot si nihče ni želel epidemije. Lahko storimo več. Lahko smo bolj solidarni, sočutni in pazljivi. Mogoče je res čas, da nas izuči. Upam le, da za to ne bomo potrebovali še hujše lekcije, kot je ta.

Srednješolka (16 let) , prostovoljka zavoda MISSS

Meni ni prav nič všeč, da nikamor ne smem in da moram za šolo delati od doma, saj delam cele dneve, ker imamo res veliko za narediti. Seveda razumem, da je ukrep nujen, ampak mi je vseeno malo zoprno. Na to situacijo poskušam gledati s čim bolj realnega zornega kota in ne delati prevelike panike, saj do sedaj pri nas res ni bilo dosti smrtnih primerov. Sem doma in poskušam zvečer, ko končam za šolo, iti malo na orbitrek, ki ga imamo doma za rekreacijo, saj kaj drugega ne morem. Po dveh tednih mi je postalo že kar pošteno dolgčas in zamotim se tudi z gledanjem filmov. Upam, da čim hitreje pridejo topli dnevi, saj glede na raziskave virus toplote ne prenaša dobro. Vsem, ki so zboleli,želim čimprejšnje okrevanje in vsem, ki so izgubili ljubljeno osebo izrekam iskreno sožalje.

Ana Dakić, 17 let, dijakinja gimnazije Šiška in prostovoljka Zavoda MISSS

V času karantene kot dijakinja nimam prav veliko možnosti aktivnosti, ki jih lahko počnem, zato kar nekaj prostega časa namenim gibanju. Vseeno pa sem začela razmišljati o moji prihodnosti, tako na kratek in dolgi rok. Razmišljam o mojem šolanju, katero fakulteto bi izbrala, kaj si želim postati in kakšni sploh so moji cilji v življenju. Sprašujem se tudi, če sem oseba kakršna si želim biti in če lahko kaj spremenim, ali so moji odnosi do stvari in ljudi enaki kot prej ter kakšni so moji odnosi doma. Obiskujem drugi letnik gimnazije Šiška in si želim, da bi se čim prej vrnili v šolske klopi. Šolanje na daljavo in v šoli imata svoje prednosti in slabosti. V času šolanja od doma si lahko sam razporediš čas in ritem učenja, to da ne slišiš razlage profesorjev pa te prisili, da sam prideš do rešitve, vseeno pa včasih pač ne gre. Omeniti moram tudi, da nimamo vsi enakih pogojev za delo od doma in to lahko nekaterim kasneje povzroči, kar nekaj problemov. Veliko ocenjevanj bo odpadlo, večina pa se jih bo prestavila na kasnejši rok, zato moramo biti zelo samodisciplinirani in upoštevati navodila profesorjev, da nam bo potem lažje. Od karantene smo odnesli tudi nekaj dobrega. Letala in avtomobili so se ustavili, svet kot celota se je precej ustavil in raven CO2 je padla. Na Kitajskem končno vidijo nebo v večjih mestih in tudi morje se je zbistrilo, mladi zato upamo, da bo vlada končno videla, da imamo problem z globalnim segrevanjem. Korona virus je le eden od dejavnikov, ki prikazuje ali smo ljudje res pripravljeni na katastrofe. Upam, da se vse skupaj hitro konča in se čim prej spet vidimo. Ostanite zdravi!

Tina Zorko, 17 let, dijakinja gimnazije Šiška in prostovoljka Zavoda MISSS

Jaz karanteno preživljam zelo dolgočasno, vendar ostajam pozitivna pa vi? V tem dneh razmišljam kaj bi lahko ustvarjala in kako pridobila kaj novega. Kot izziv si postavljam, da izboljšam odnose v svoji družini, delam pa tudi za šolo in se športno udestvjujem. Vsem otrokom iz Misssa želim, da se naučijo nekaj novega v času karantene in da vedo, da s tem, ko ostajamo doma pomagamo celotnemu človeštvu in zdravstvu. Upam, da uživajo v sončnih dneh, čeprav brez naše družbe in pomoči. V času karantene se je nam vsem veliko stvari in navad spremenilo, vendar si želim, da bi še naprej hodila po isti poti in da bi me vodile iste smernice in čakam, da premagamo to bolezen in gremo čez to. SKUPAJ!

Prostovoljec Zavoda MISSS

Najprej malo o tem, kako preživljam karanteno: hodim na dolge sprehode, berem knjige, tu in tam malo pospravljam, skrbim za moje dve mucki, poslušam radio in gledam televizijo. Med temi 'opravili', pa tudi vmes ,ostane seveda veliko časa za razmišljanje.

Najbolj me preseneča, kako smo se ljudje navadili in prilagodili novi situaciji. Prvič v zgodovini smo se globalno povezali proti enemu skupnemu problemu in po celem svetu sprejeli podobne ukrepe, da bi zajezili širjenje virusa. To se mi zdi zelo pozitivno. Razmišljam, kako bi lahko ljudje, dokaj enostavno, rešili tudi druge probleme, ki tarejo svet, pa trenutno niso tako v ospredju. Če bi se vsakega problema lotili podobno, kaj vse bi lahko dosegli.

Poglejmo naprimer samo podnebne spremembe. Onesnaženje se je v teh dneh zaradi ustavljene industrije in redkejšega prometa zmanjšalo. Na Kitajskem so najprej izmerili znatno spremembo v onesnaževanju. Šele virus nas je prisilil, da smo nehote zaradi ukrepov zmanjšali izpuste toplogrednih plinov v ozračje. Seveda v normalnih okoliščinah ne moremo ustaviti industrije in prometa. Toda dokaz je tu. S skupno akcijo lahko vplivamo na podnebje, tako da spremenimo počasi navade in preidemo v drugačno družbo. V teh dneh se zdi, kot da še ni prepozno. Upam, da bo ta čas pandemije povzročil spremembo v razmišljanju, drugačen pristop k življenju in sprožil novo delovanje človeštva.

V teh dneh pa tudi razmišljam o vas otrocih, še posebej pa o meni znanih, ki se poznamo iz prostovoljstva. Kako preživljate čase, ki za vas niso tako nevarni, pa ravno sedaj, ko je pomlad, pokate od viška energije. Ne vemo, če šola bo, do kdaj bo, sedaj se nujno prilagajate na učenje na daljavo, kar ni slabo, priučili se boste prepotrebnih tehnik, verjetno bo tudi šola v bodoče tako lahko bolj fleksibilna. Ne morete na igrišča, ne morete na trening, ne morete se družiti v živo, pojdite vsaj na sprehod, na tek, predvsem pa prepričajte starše, naj vas peljejo v naravo, če se le da se povežite z njo, verjemite mi, narava je še zmeraj tako kot prej, v naravi se ni spremenilo nič. Pa ni treba iti ravno daleč.

Toliko bodi za danes. Potrpite še malo. Kmalu se zopet vidimo v živo in potem bomo nadoknadili vse za nazaj, saj bomo verjetno bolj cenili vsakdanje življenje, do takrat pa uživajte,kolikor se da.

Created By
Maja Bostič
Appreciate

Credits:

Created with images by Fusion Medical Animation - "New visualisation of the Covid-19 virus" • Ana Tavares - "Gratitude Journaling" • Andrew Neel - "Woman working by a window" • Natalia Figueredo - "untitled image" • Hope House Press - Leather Diary Studio - "Planning over coffee" • Angelina Litvin - "Pencil shavings on a notebook"