Letošnja pomlad je bila suha, potoki in studenci v okolici pa so skoraj presahnili. Pomislila sva, da je verjetno pravi čas, da že enkrat narediva tisto fotografijo obeležja v dolini Zale, ki jo že toliko časa načrtujeva.
Pot sva poznala, tam smo bili sredi februarja, pa nam takrat ni uspelo čez vodo. Tokrat sva se bolje pripravila. V nahrbtnik sem dal gumijaste škornje. "Ene bodo dovolj za oba", sem si mislil, saj nikakor niso hoteli v nahrbtnik.
Do Osredka sva se pripeljala. Nadaljevala sva skozi Mikičkonec, malo naprej pustila avto in nadaljevala peš.
Že doma sem vedel, da svetloba za fotografiranje ne bo takšna, kot bi si jo želel. Če bo sončno, bodo motile sence dreves in vej, če pa bo oblačno ne bom mogel fotografirati reliefnih črk na obeležju.
Zato sem imel seboj fleš, ki ga je Boža držala na desni. Tako sem na zgornji fotografiji dobil lahko posnetek z osvetljenim stebrom in brez izrazitih senc vej. Na spodnji fotografiji pa sem lahko le s flešem dobil berljiv napis.
Na celotni poti ni manjkalo podrobnosti, ki so pritegnile mojo pozornost.
V dveh mesecih sva to pot opravila dvakrat. Ni naporna, nekaj truda pa je le potrebnega. Lepo je bilo, zagotovo jo bova letos vsaj še enkrat ponovila.