Loading

Krautov strojniški priročnik Stareslike, januar 2021

V jeseni 1965 sem pričel šolanje na Tehnični šoli za strojno stroko na Aškerčevi v Ljubljani. Na kratko smo takrat šolo imenovali TŠSS. Za vpis je bil obvezen sprejemni izpit in z bratrancem Tonetom sva ga uspešno opravila. Že v prvem letniku smo se ob splošnih predmetih srečali z Mehaniko, Tehničnim risanjem in Opisno geometrijo. V drugem letniku so se pridružili še strokovni predmeti Trdnost, Strojni elementi in Konstrukcijske vaje. Za strokovne predmete so bile na voljo večinoma le skripte in zapiski ter od vsega začetka Strojniški priročnik avtorja prof. Bojana Krauta. Ne vem ali je slovenska izdaja ravno pošla, kupil sem rabljen priročnik hrvatsko-srbske izdaje iz leta 1963 in ta me spremlja še danes, torej več kot 55 let in je še vedno v veliki meri aktualen.

2

Krautov strojniški priročnik je prvič izšel leta 1954 kot Žepni strojniški priročnik s skoraj 300 stranmi. Sliši se neverjetno, a po tej prvi izdaji je izšlo še 17 slovenskih ponatisov in 11 ponatisov v hrvaško-srbskem, oziroma v hrvaškem jeziku. Samo slovenskih izvodov je bilo skupaj izdanih okoli 150 tisoč (!), vseh skupaj pa več kot 300 tisoč izvodov. Zadnji slovenski ponatis je izšel leta 2019. Strojniški priročnik je tako izvirna slovenska strokovna knjiga z najdaljšo tradicijo ponatisov ter novih, izboljšanih in razširjenih izdaj. Upravičeno spada v kategorijo » Knjige, ki so nas napisale«. Tudi po zaslugi prof. Krauta je slovensko strojništvo na uglednem mestu v svetu.

Bojan Kraut je bil rojen v Kamniku leta 1909. Realko je obiskoval v Ljubljani, iz strojništva pa je leta 1932 diplomiral v Zagrebu. Že pred vojno je kot obratni inženir in konstruktor delal v ladjedelnici Boka Kotorska, v Tovarni vagonov, mostov in lokomotiv v Slavonskem Brodu pa v strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, imel pa je tudi mesto asistenta na takratni Tehniški fakulteti v Ljubljani. Po vojni je bil eden utemeljiteljev obnove slovenske strojne industrije, posebej z delom v TAM-u in Litostroju. Bil je eden prvih rednih profesorjev Tehniške fakultete Ljubljanske univerze. S sistematičnim delom je bil zelo priljubljen profesor pri predmetu Tehnologija kovin. Bil je tudi dekan Fakultete za strojništvo, zaslužni profesor Ljubljanske univerze in častni doktor Univerze v Mariboru. Kar 30 let je urejal ugledno strokovno revijo Strojniški vestnik.

S prof. dr. Krautom sem se srečal v tretjem letniku študija na Fakulteti za strojništvo, pri njegovem predmetu Tehnologija kovin. Skupaj z asistentom – metalurgom dr. Ladislavom Koscem sta nam odpirala skrivnosti kovinskih materialov, njihove sestave, lastnosti, načinov obdelav in uporabnosti, s poudarkom na jeklih. Tako ni bilo presenetljivo, da sem se za njuno navezo odločil tudi pri zadnji stopnici na Fakulteti za strojništvo – diplomi v začetku leta 1975. Diplomsko delo z naslovom: » Prehodna žilavost in mehanika prelomov zvarov pripravljenih z eksperimentalnimi elektrodami« sem v okviru predmeta Tehnologija kovin pri prof. Krautu v veliki meri pripravil na Metalurškem inštitutu z asistentom dr. Koscem. Železarna Jesenice je v tistih letih razvijala in širila proizvodnjo oplaščenih elektrod za obločno varjenje. Študentje smo z diplomskimi deli opravljali koristno delo za uspeh te proizvodnje. Diplomiral sem konec februarja 1975. Bil sem zadnji diplomant legendarnega prof. Krauta, ki je umrl leta 1991. Predsednik izpitne komisije je bil prof. Kovačec, ki je bil poleg profesure še štajerski vinogradnik in pevec, tako da smo diplomo z njim temeljito proslavili v gostilni Pri Marnu.

V letih mojega šolanja in zaposlitve strokovno znanje in razni podatki niso bili kar enostavno dostopni na elektronskih medijih. Največkrat smo prvo pogledali v naš brevir – Strojniški priročnik. Že obraba mojega izvoda kaže, da ni ležal zaprašen v najnižjem predalu, ampak je bil dnevno po rokah in potreben vzdrževanja z lepljenjem. V tretjem letniku TŠSS sem ga še podpisal, da ne bi kam izginil. Pozneje je lepilni trak prekril ime, ostala je le oznaka razreda S III. C.

Priročnik se je z vsako novo izdajo izpopolnjeval. Če smo se v začetku mojega šolanja še srečevali z litoželeznimi cevmi, se te danes skoraj ne rabijo in jih v novejših izdajah ne boste našli.

Podobno se je zgodilo s kovicami in kovičenimi konstrukcijami, ki so jih nadomestile varjene, lepljene in vijačene zveze.

Strojništvo je veda, ki je vpeta v vse pore našega življenja. Naši učitelji so nam govorili, da bomo lahko delali povsod, od kurjih farm do letalske industrije. Moja prva počitniška praksa je bila v zadrugi na Marofu. V glavnem smo popravljali in čistili črpalke molznih naprav na takratni farmi krav molznic. Znanja o železniških vagonih ali pregreti vodni pari pa menda res nisem nikoli rabil.

Merjenja trdote materialov po Brinellu, Vickersu, Rockwellu so bila specialnost prof. Krauta in pozneje predmeta Meritve.

Zelo veliko smo uporabljali tabele o navojih in vijakih. To se vidi tudi po tem, da smo si na take strani dopisovali osnovne formule za izračune, ki bi jih sicer morali znati na pamet.

Dijaki smo si v priročnik dodajali t.im. redakcijsko prilogo. Liste enake velikosti kot je bil priročnik smo prilepili na koncu. Ob pisnih nalogah je bilo priročnik dovoljeno imeti pri sebi in so take priloge z vsebino, ki bi jo morali znati na pamet, zelo koristile. Temelji mehanike, kinematike, celo Arhimedovo škripčevje so ostali v mojem priročniku nalepljeni več kot 50 let.

Šubler je na fotografijah le za pomoč pri slikanju, da so bile strani priročnika razprte. Dotaknili se ga bomo v enem naslednjih prispevkov.

Viri:

  • Diplomsko delo Lojze Mazij, 1975
  • Wikipedia

Objavljeno na strani Stareslike.cerknica.org.